SORIŠKA PLANINA (MOŽIC, LAJNAR) (03. 04.)

Poln avtobus potnikov (49 udeležencev) se je prek Železnikov prebijal po ozki in vijugasti cesti proti Soriški planini, kjer je drugi najvišji alpsko-cestni prelaz v Sloveniji. Soriška planina, nekdaj znano zimskošportno središče, sedaj pa zaradi slabih zim nekoliko sameva, se razprostira na nadmorski višini med 1300 in 1600 metrov.  Manj zahtevni vrhovi, ki jih lahko dosežemo s smučišča, so Dravh, Lajnar, Slatnik, Šavnik in Možic.

V turobnem vremenu, vrhove so prekrivale megle, smo se v dolgi koloni odpravili proti Možicu, ki je s 1602 m višine tudi najvišji vrh pogorja. Po dokaj strmem začetku poti so nas kmalu zagrnile goste megle, na izpostavljenih mestih so pihali ledeni vetrovi, na osojnih straneh in grapah smo prišli tudi na zasnežena območja. Znašli smo se v povsem zimskih razmerah. A smo jih premagali, se iz Možica mimo Slatnika povzpeli na Lajnarja in se spustili spet do parkirišča. Takoj, ko smo zapustili mejo razprostirajočih megla, je postalo občutno topleje.

Med potjo smo se srečali tudi z Rapalsko mejo, kjer je sedaj označena tematska pot. Meja med Kraljevino Italijo in novonastalo Kraljevino SHS je bila dokončno določena proti koncu leta 1920 s podpisom pogodbe v italijanskem mestecu Rapallo. Kraji na Primorski strani oziroma v dolini reke Bače so tako pripadli Italiji, medtem ko je bila Sorica z okoliškimi kraji priključena Kraljevini SHS. Rapalska meja je od matične domovine odrezala skoraj tretjino Slovencev. Na vrhovih Soriške planine so še vidni ostanki italijanskega sistema obrambnih utrdb – Alpskega zidu, to je dobro ohranjene kasarne, mulatjere in opazovalne kupole. Malo pod vrhom Možica smo si ogledali bunker, pod Lajnarjem pa veliko kasarno. Večji objekt je tudi malo stran od poti med Možicem in Slatnikom, ki pa ga zaradi megle nismo mogli videti.

Da se tudi na to planini počasi prebuja pomlad, so nas opozorili drobni, a še ne razprti cvetovi žafrana. Bili smo malo prezgodnji, da bi uživali v cvetočih livadah, kar pomeni, da se moramo na to planino še vrniti. Tokrat smo bili zadovoljni, da smo ušli dežju, ki je pričel trkati na okna avtobusa takoj, ko smo speljali s parkirišča.

Tekst in slike: Ana Murn